nedelja, 02. oktober 2016

Moja portugalska pustolovščina


Kot obljubljeno naslednji blog pišem iz Portugalske. Kjer trenutno ležim v postelji in se ponovno smilim sama sebi, saj sem seveda spet bolna. Ker to ni nič novega, tako podaljšan vikend (ob petkih sem prosta) preživljam v postelji ob gledanju serij in filmov. In ker imam očitno preveč časa in ne vem, kaj bi počela sama s sabo, je več kot očitno čas, da napišem nekaj novega.

Po prekratkem poletju, ki je letos za razliko od lani potekalo zelo mirno, sem se 16. septembra znašla sredi Ljubljane, kjer sem se na hitro morala posloviti od mojega čudovitega fanta, ki trenutno doma vsak dan joka in mi na vsakih 5 minut piše, kako me pogreša in kdaj bom prišla domov. Hahahah se samo hecam, vem, da me pogreša in čaka da pridem domov, a do takih skrajnosti ni še prišlo. A malo heca mora biti, Tadej upam, da ne zameriš in da čez 18 dni še vedno prideš na obisk. :*

Torej, da na hitro orišem svoje poletje. Konec izpitov, pogoji narejeni okoli 20. junija, dvotedenska novinarska praksa na Delu, en teden morja na otoku Vir, ostali čas pa sem večinoma v brezdelju (če odštejem vikende) preživela v čudovitih Goriških Brdih, ki so po tem poletju postale že kar moj drugi dom. In je prišel začetek septembra in z vsakim dnem je bilo moje navdušenje nad izmenjavo manjše, najbolj pa se je zmanjšalo v zadnjem tednu. Pa da se vrnemo k 16. septembru tam okoli osmih zjutraj, ko sem totalno objokana še zadnjič objela svojega fanta, ki zaradi izpita žal ni moral z mano do letališča in se potem s težkim srcem usedla v avto in se odpeljala novim dogodivščinam naproti.

Tukaj sem sedaj že malce več kot dva tedna in počasi se navajam na tukajšnje življenje. Všeč mi je, da se jutra na Portugalskem ne začnejo pred deseto zjutraj, kar pomeni, da lahko dolgo spim in sem še dlje pokonci. Če se ti faks začne ob 9.30 in si točen, boš tam zagotovo prvi. Če zamudiš pol ure, bodo v razredu trije in predavanje se zagotovo še ni začelo. Profesorji zamujajo od pol ure do 45 minut, odmori za kavo dolgi 10 minut pa se najverjetneje raztegnejo v pol ure ali celo več. Večina mojih predavanj je v portugalščini, kar pomeni, da če imam na urniku faks petkrat na teden, ga bom na koncu imela mogoče enkrat ali dvakrat, saj nas je na univerzi zelo malo erasmus študentov in posebej za nas predavanj ni. Večina predmetov je praktičnih, kar mi je zelo všeč, če pa je že kje kakšen izpit, je na urniku še preden se predavanja sploh končajo. Tako da mislim, da bom nekje v sredini ali proti koncu januarja že doma.

Kolikor sem se poleti veselila izmenjave, saj sem cel avgust bolj kot ne lenarila, pa ne zato, ker sem to želela, ampak zato, ker je res težko dobiti službo ali sodelovati pri projektu, če čez malce več kot en mesec za skoraj pol leta odhajaš v tujino, pa me trenutno obdajajo mešani občutki. Po eni strani sem vesela, da sem tukaj, da bom teh nekaj mesecev preživela 2400 km stran od doma, se naučila samostojnosti, potovala, spoznala nove ljudi in uživala sama s sabo. Prav tako mi je všeč, da kljub temu da smo že oktobra, je tukaj čez dan tudi več kot 25°C in so dnevi še vedno dolgi, morje je bližje kot v Sloveniji, ljudje pa so odprti in prijazni ter vedno pripravljeni pomagati.

A del mene, ki postaja vedno večji, pogreša projekte, dejavnosti in milijon obveznosti. Adrenalin, ki me preplavi ob organizaciji dogodka, navdušenje, ko gre sestanek po načrtih in vzhičenost, ki jo doživiš, ko izpelješ uspešen projekt. To je tukaj težko najti. Ljudje so precej bolj umirjeni, ne hitijo, ni jim mar, če gre kaj narobe, zamujajo in preprosto uživajo v življenju. Na moji univerzi, ki je izredno majhna, dodatnih dejavnosti skorajda ni. Od kar sem tukaj pošiljam maile, pišem na vse mogoče konce, da bi se našlo nekaj, kar bi lahko počela, ker me bo preveč prostega časa ubilo. Že sedaj sem pretirano lena, po preveč lenem poletju in tako ne morem več naprej. Če je to država zame zaradi sonca in prijetne klime, pa zagotovo ni zame zaradi načina življenja, ki je popolnoma drugačen kot moj. Na faksu v Sloveniji se pripravlja ogromno projektov, vsakodnevno dobivam ponudbe za službe na mail, sama pa imam občutek, da sem nekje obtičala in ne znam naprej. Vedno sem vedela, kaj hočem in našla pot, da sem do tega prišla, tukaj pa sem se znašla v slepi ulici in ne vem, kako naprej. Edino kar vem je, da grem jutri kupit karto za telovadnico in če ne bo drugega bom pa vsak dan na pilatesu, zumbi in podobnih stvareh, če ne drugega bo moj projekt izboljšati svoj imunski sistem.









Zato sedaj v naslednji teden vstopam z novim zagonom in upanjem, da se končno najde nekaj, kar bi lahko počela. In z upanjem, da ne bom samo čakala, kdaj bo minilo te tri mesece in bom končno prišla domov, kjer vem točno, kaj bi počela v tem trenutku.




Ni komentarjev:

Objavite komentar