Pred štirimi meseci sem ravno zaključila izpitno obdobje in se ravno pripravljala na dva meseca napornega dela na projektu TEDx, ki mi je pobral ogromno energije in časa, pa tudi nekaj živcev, ki jih najverjetneje ne bom dobila nazaj. Zadnja stvar, ki sem jo pričakovala v tistem času, je da me bo nek večer po izpitnem obdobju na plesišče potegnil visok in simpatičen fant ter nekako popolnoma obrnil vse na glavo. S svojim primorskim naglasom, prijaznostjo, pretiranim žgečkanjem in zmožnostjo, da še tako slab dan spremeni v lep, je malce kasneje v prihodnosti postal moj fant. Torej kot kaže nisem forever alone, ampak sem zaljubljena in vesela, da imam nekoga, ki poskrbi, da se zjutraj zbudim z nasmehom in me žgečka toliko časa, da se skoraj polulam od smeha. :)
Poleg tega, da se je v mojem življenju znašla tako pomembna oseba, pa se je dogajalo še marsikaj drugega. Uspešno in z nekaj živci manj smo 21. aprila pripravili dogodek, za katerim je stala 30 članska ekipa, ki me je pomagala dihati in se premikati z mano kljub padcem navzgor. Dokazali smo, da padci niso vedno negativni, ampak so lahko tudi pozitivni. Saj če ne pademo, kako bomo še kdaj splezali na vrh?To leto lahko opišem z eno besedo: NORO. Toliko novih stvari, doživetij, vsakodnevnih situacij, ki jih nisem pričakovala, a sem več kot vesela, da sem se podala vanje. Naslednja stvar, ki se mi dogaja, je priprava na polletno izmenjavo na Portugalskem, na katero se odpravljam septembra. In čeprav bo zaradi razloga omenjenega zgoraj zelo težko oditi iz naše male Slovenije, se je po drugi strani še kako veselim. Veselim se, da bom zamenjala okolje, spoznala nove ljudi in se odpočila od vsakodnevne naglice in stvari, ki jih počnem čez celo leto. Veselim se samostojnosti in tega, da bom tam sama odgovorna zato, da se bo vse izšlo tako kot se mora.
Do konca tretjega letnika mi manjkata še dva izpita in praksa. Poletja bom poleg že tradicionalnega dela na OMV-ju preživela še na praksi ( kje, še sama ne vem) in šla na počitnice v Goriška brda (tisti primorski naglas ;)) ter ga izkoristila do popolnoma zadnjega dne.
Sedaj pa hitim po riževo čokolado, ki mi jo je mami obljubila, če končno napišem nov blog in obljubljam, da naslednja objava ne bo šele čez štiri mesece. Če ne prej se vam javim iz Portugalske.
