četrtek, 29. oktober 2015

Jamr vseh jamrov!

Tisti, ki ne marate pritoževanja, jamranja in podobnih stvari vas že takoj na začetku opozarjam, da bo današnji blog poln tega, tako da, če tega že na daleč ne prenašate, ga zaprite. Ker ne bom poslušala nobenih očitkov, pomilovalnih besed in nobenega bulshita. Blog je napisan zame, prebereš pa ga na lastno odgovornost.

Jamram zato, ker sem kar naenkrat na neki točki v življenju, ko si samo želim stran. Nekam daleč. Kjer me nihče ne bo poznal, kjer nihče ne bo vedel, kaj počnem, kjer bi lahko začela znova. Pa kjer je najmanj 15 stopinj, ni teme ob petih zvečer!! in je zraven morja. Sita sem VSEGA!
Sita sem tega, da sem tak kreten, da sem si,  pametna kot sem, v prvem semestru vzela 7 predmetov in ko pomislim na januar in še na to, da me čaka še najtežji izpit lanskega leta, me ima, da bi stekla na stranišče in izbruhala ven zajtrk in kosilo.

Jamram zato, ker sem taka reva (beri pussy), da se nikakor ne morem pripraviti do tega, da bi nekomu povedala, da mi je res všeč, ker pač nočem biti zavrnjena. In da kljub temu, da so me že vsi siti in mi govorijo, da naj nekaj naredim, ker je še vedno bolje, da obžalujem stvari, ki sem jih naredila, kot tiste, ki jih nisem, sem pač trmasta in tega za nič na svetu ne bom naredila. In ne, ne bo še ne vem koliko boljših tipov, ker je on eden izmed njih!

Jamram, ker je bila ena mojih največjih želja letos, da mi naslednje leto uspe priti na izmenjavo na Tenerife in sem zato marsikaj naredila in mi ne bo uspelo, ker imamo žal nesposobne ljudi na fakulteti, ki skrbijo za to. In to tisti, ki ste na izmenjavi, ali greste v drugem semestru, veste.

Jamram zato, ker mi stalno nekdo teži. Če preveč govorim, mi vsi težijo naj bom tiho, ko sem tiho, me sprašujejo, kaj je narobe z mano.

Jamram zato, ker se doma stalno kregamo in sem vsega kriva jaz.

Jamram zato, ker me srbi in peče koža na obrazu, lasišče imam razdraženo, milijon prhljaja, črnih oblačil si sploh ne upam več nosit. Najraje bi si kar kožo dol spraskala. In ja baje sem bila 15 let nazaj testirana in nisem alergična na nič. Bulshit. Najverjetneje sem alergična sama nase.

Jamram zato, ker me ljudje ne upoštevajo in me izkoriščajo.

Jamram zato, ker sta moji dve najboljši prijateljici na izmenjavi in ju noro pogrešam.

Jamram zato, ker vedno spoznam samo tipe, ki bi samo seks ali pa nič resnega in ker sem bila že tokrat zavrnjena, si pač nekomu ne upam povedati, kaj čutim do njega, ker nočem, da se ta zgodba ponovi.

Jamram zato, ker imam menstruacijo in še tri tedne PMS-ja vsak mesec in grem vsem na živce, vključno sami sebi.

Jamram zato, ker sem debil. Ker znam odpreti usta, samo takrat, ko to ni potrebno in ne takrat, ko bi bilo to NAJBOLJ potrebno.

Jamram pa tudi zato, ker takoj, ko sem slabe volje in jamram vsi začnejo težit, da naj se neham smilit sama sebi in da imajo drugi večje težave kot jaz. Vem, da moje težave niso grozne, da se vse da rešit, ampak tudi jaz sem človek in ja tudi jaz se lahko smilim sama sebi in jamram!

Rešitev svojih težav sem našla, rabim samo še da nekdo investira vame. V glavnem selim se na Kanarske otoke in ne, ne morete priti na obisk.

Peace out!

ponedeljek, 19. oktober 2015

20 litrov sangrije

Glede na to, da je od našega popotovanja po Portugalski in Španiji minil že skoraj mesec dni, sem se danes končno odločila, da vas popeljem po 12 dneh avantur, brezdelja in uživanja :D
Prva postaja: Portugalska.

Po divjem drugem semestru na faksu in še bolj divjih poletnih počitnicah sem seveda točno teden dni pred našim odhodom zbolela in vsa nestrpna upala, da se do časa pozdravim. Sicer ne popolnoma zdrava in z antibiotiki za vsak slučaj (o njih je bilo govora do konca potovanja), sem se tako v soboto, 12. septembra ob šestih zjutraj s kovčkom, ki sem ga komaj zaprla, odpravila proti središču mesta. Ko smo pobrali še ostale članice naše skupine, smo se odpravili na malce daljšo pot do Benetk, od koder smo letele proti Madridu, od tam pa naprej v Lizbono. Že sama pot proti Benetkam je bila zanimiva, saj nam je skoraj "crknil" avto, L pa se je že med vožnjo polila po svojem edinem puloverju :D Ko smo končno našle naš check in (kar na beneškem letališču ni ravno lahko), smo začele ugotavljati, ali smo pri rezervaciji kart obkljukale dodaten kovček (ki je mimogrede na pol prazen tehtal več kot 15 kg) in panično iskale potrditveni e-mail, ki ga je P na koncu le našla. Po uri čakanja smo se nato vkrcale na letalo in čez dve uri smo že stale na še večjem madridskem letališču, od koder smo letele v Lizbono, kjer smo se znašle uro kasneje. Ure smo prestavile za uro nazaj, naredile prvi obvezni selfie (na katerem sem videti kot črv) in se odpravile na lov za našim hostlom. A že takoj na podzemni nas je pričakalo neprijetno srečanje s čudnim sivolasim tipom, ki se je v portugalščini začel dreti na nas in nas, vsaj po njegovem izrazu na obrazu sodeč, preklel. Preklete po portugalsko smo še vedno na pol prestrašene, hitro našle naš hostel, ki je bil mimogrede čudovit! Edini problem je bil, da nam je, petim puncam, v sobi družbo delal Stefanio iz Kanade, ki smo ga "spoznale" ob treh zjutraj, ko se je vrnil domov. Preden smo se odpravile raziskovat ulice Lizbone, smo hitro skočile še pod tuš. Jaz sem za razliko od drugih zavila kar v moško kopalnico in v prepričanju, da so ostale tam, začela vpiti »Hello people!« Po vseh dogodivščinah tistega dne smo se odpravile še na večerjo in prvo sangrio (po novem najljubša pijača!), ki je v naslednjih dneh tekla v potokih (veliko pove že, da smo jo spile več kot brezalkoholne pijače).

Naslednje jutro smo se približno naspane odpeljale do stolpa Belem, kjer smo si privoščile sladoled in se vmes telepatsko prestavile v San Francisco, kjer smo si od blizu ogledale most Golden Gate. Ogledale smo si še Pedrau in se odpravile iskat drugi največji Ocenarium na svetu. A preden smo ga našle, smo prehodile ogromen nakupovalni center in si privoščile kos pizze v Pizza Hutu. A tudi Ocenariuma nismo zgrešile. Ogledale smo si malega Nema, prvič v življenju videle 2-tonsko ribo, ki je super ogabna in se skorajda sprehodile med simpatičnimi pingvini. Po ogledu smo se odpravile še na vožnjo z gondolo, od koder je bil dobro viden most Vasca da Game. Po vseh načrtovanih ogledih smo se nenačrtovano odpravile v center, kjer smo dobile zastonj shote in koktejle 2 za 1, ki so se nas kar hitro prijeli in nas spravili v prijetno, malce opito stanje, ki pa nas ni odvrnilo od tega, da bi se naslednje dopoldne odpravile na plažo.
Vreme v Lizboni nam ni bilo preveč naklonjeno, a na plaži nas je čakal sonce in 30 stopinj. Prvič sem se kopala v Atlantskem oceanu, a sonce je na nas pustilo posledice in v center smo se vrnile nekatere bolj, nekatere manj opečene. S sabo sem pametna, kot sem, vzela celo vrečo grozdja, ki se mi je seveda popolnoma segrelo (še vedno se sprašujem, kje je to grozdje, ker sem ga zadnji dan pač pustila v hostlu :D) 




Zvečer smo se odpravile do Miradoura, kjer smo imele razgled na celotno Lizbono, jaz pa sem bila naslednja za umazan pulover. In še danes ne vem, od kje je dobil svetlo rjave madeže. Večerjale smo v prijetnem baru, kjer smo spile ogromno sangrie, nato pa smo se s steklenico vina podružile še v common roomu našega hostla, kjer smo spoznale tri starejše Italijane, ki so nas prepričevali, naj se jim naslednji dan pridružimo na izletu v Sintro. A časa za to žal nismo imele, saj smo naslednji dan odšle iskat star predel mesta imenovan Alfama, kjer smo se sprehodile po "bolšjaku", si nakupile nekaj spominkov, popoldne pa smo se odpravile v šoping (kar pomeni nakupovanje gat v tezenisu in oblačila znamk Pull and Beer in Stradivarius). Zvečer smo šle poslušat Fado, najbolj tipično portugalsko glasbo, na večerji pa smo bile prepričane, da nas bodo ugrabili, saj smo se znašle v čudnem lokalu s samimi tipi, ki nas niso izpustili iz pred oči. Hitro smo se pobrale od tam in se odpravile še na zadnjo lizbonsko sangrio, nato pa nas je čakalo pakiranje, saj smo se naslednje jutro ob šestih z vlakom odpravile proti Portu.
Zjutraj smo se tako ob pol sedmih zjutraj že peljale proti Portu, kjer pa nas je tri ure kasneje pričakalo sivo in pusto vreme. Malce sitne in nenaspane smo si najprej privoščile zajtrk v središču mesta, nato pa smo se sprehodile po ulicah Porta in priklicale lepo vreme. Po hitrem skoku do hostla, kjer smo se končno prijavile, smo se odpravile na vožnjo z gondolo, ki nam je odprla prečudovit razgled na celoten Porto. Ob nakupu karte smo dobile še zastonj pokušino vina, ki je v Portu seveda ne smeš zavrniti :D Najbolj zanimiva in ob enem najbolj nadležna stvar v Portu pa je bila več skupin ljudi, oblečenih v enake rumene majice, ki so sprehajali po mestu in zraven peli in se drli. Ob njih so v črne deke zaviti hodili starejši člani, vse skupaj pa je hudo spominjalo na Harryja Potterja. Cela sitna sem vztrajala, da hočem vedeti, kaj se dogaja in odrešil me je neki vodič, ki je v angleščini razložil, da je to sprejem brucev na fakulteto, vsi v črnih dekah, pa so bili študentje višjih letnikov.
Naslednji dan smo se sprehodile mimo Univerze v Portu (ugani, kje bom preživela svojo Erasmus izmenjavo ;)), šle še na eno pokušino vina, ki se nas je mogoče celo malce preveč prijelo, si privoščile malce bolj konkreten obrok in se cel dan fizično in psihično pripravljale na to, da bomo celo noč pokonci, saj smo imele let v Madrid ob šestih zjutraj.
Ko smo vse spakirale in se ob polnoči že odpravile do letališča, smo naredile še zadnjo polaroidno fotografijo in se odpravile proti Madridu.


Cel čas potovanja so se nam dogajale prigode, zaradi katerih, smo bile že na robu prepira, a smo se raje smejale. V vseh dvanajstih dneh smo izvedele vse o defikacijskih navadah ene druge, U je imela takšne probleme, da nam je na podzemni ušla, L je od preveč smeha zmočila hlače, vsako opazko in nejevero pa smo kar hitro podkrepile z besedno zvezo Dej ne jebi ali pa A ti mene jebeš v glavo? :D A naše dogodivščine se niso zaključile v Portu, ampak so se nadaljevale že naslednji dan v Madridu, ko smo bile celo noč pokonci.



PROXIMA PARAGEM : NASLEDNJA POSTAJA --> MADRID!

četrtek, 08. oktober 2015

Tista vsakoletna objava ob koncu poletja :P

Ko te mati vpraša, če je tvoj blog umrl, pa veš, da je res skrajni čas za novo objavo. :D
V zadnjem času se je dogajalo toliko stvari, da časa za pisanje bloga enostavno ni bilo. In ker imam navado, da vsako leto po koncu počitnic napišem povzetek celotnega poletja, naj bo ta objava posvečena temu. Seveda pa pride tudi potopis o Španiji in Portugalski, najbrž tam nekje v začetku pomladi (hec upam, da mi do konca meseca uspe strniti 12 dni v dva približno ne predolga bloga :P)

Vsi tisti, ki spremljate moj blog, veste, da se je letošnje poletje začelo bolj kot ne bedno. Ampak kot pravi rek, za dežjem vedno posije sonce. In ja tudi takšne bedne, žalostne in srce parajoče izkušnje se morajo zgoditi že zato, ker v življenju ne moremo imeti samo lepih stvari, iz vsake nove izkušnje, pa se lahko  nekaj novega naučimo. In to poletje sem se naučila veliko.

Julij in avgust sem tako kot dve leti prej preživela na bližnjem OMV-ju, kjer sem zaslužila nekaj denarja, na novo sem se priključila ekipi TEDxLjubljana, s katero smo že pripravili manjši dogodek, večji pa je tik pred vrati, delala prakso na Gorenjskem glasu, začela pisati za časopis Polyanec in izpeljala prvi PR za koncert Siddharte. Čistih brezsrkbnih počitnic skorajda nisem imela, ker sem vsak dan preživet na morju visela na mailu, ki se mu nisem mogla izogniti niti na popotovanju po Portugalski in Španiji. Prave počitnice se mi najbrž obetajo tam nekje julija naslednje leto. :P Ne saj se hecam, rada počnem ogromno stvari, pa čeprav grem s svojim jamranjem in pritoževanjem vsem na živce. A življenje brez kaosa zame nekako ni mogoče.

Poletje je tako kot vsako poprej minilo prehitro, ja tudi vsega kar sem si zadala nisem naredila (ups, en izpit mi je ostal še za januar) in ko pogledam svoj planer in kaj vse me čaka v prvem semestru, bi najraje vse pustila in pobegnila na drug konec sveta. Ampak ja tako je, če ne moreš biti pri miru in če si tako pameten, da misliš, da se najlažje učiš v zimskem semestru.
Dva dni nazaj sem dala ven tudi dva modrostna zoba, kar ni prijetna izkušnja, tako da če to pri vas ni nujno, tega ne počet! In sedaj sem že tretji dan doma in samo čakam, da se vrnem nazaj v dnevno rutino, ker ugotavljam, da se vse serije ne televiziji že ponavljajo.

Te počitnice so bile ene boljših v zadnjih letih zaradi vsega kar se je zgodilo, predvsem pa sem se naučila veliko novega. Enostavno sem ugotovila, da je življenje prekratko, da bi živela tako kot hočejo drugi, da bi pustila ljudem, da hodijo po meni in da če meni tako paše, bom imela milijon stvari, nekako jih bom že tako uredila, da bo na koncu volk sit in koza cela. Naučila sem se tudi, da nikoli ne bom všeč vsem in da nikoli ne bom morala vsem ustreči, ter da nekateri ljudje nimajo kaj iskati v mojem življenju. Tisti, ki hočejo pa si bodo vzeli čas, ker če si ga lahko jaz, si ga lahko tudi oni. Predvsem pa to, da se ne bom več opravičevala za svoja dejanja.

Ja poletja je konec (moja notranjost in zunanjost se temu upirata, ker ne tega še nisem dojela) in čas je za nove izzive, izkušnje, ljudi, ovire in dogodivščine, ki mi jih bo prineslo življenje. Teli štirje meseci bodo naporni, ampak mislim, da tudi zanimivi in zabavni, saj življenje je lahko  fletno, če začneš nanj gledati skozi pozitivne oči. ;)

C'est la vie