ponedeljek, 31. december 2012

Happy new year!

Še zadnji blog v tem letu in prvi blog, ki ga pišem na svojem novem računalniku. :)))
V tem letu je bilo ogromno vzponov in padcev, novih ljubezni, slabih in dobrih ocen, novih ljudi in srečanje starih. 

Tumblr_mfwjjc5min1s1kqdao1_500_large


Leto 2012:
Dobre stvari:                                                                              Slabe stvari
- začetek mojega bloga                                                              - neuslišana ljubezen
- prve počitnice s prijatelji                                                          - slab začetek četrtega letnika
- uspešen zaključek tretjega letnika                                             - vsakdanji vzponi in padci
- prijatelji, na katere se lahko vedno zanesem                              - najverjetneje še veliko drugih stvari, ki pa
- osemnajsti rojstni dan                                                                se jih trenutno ne spomnim, saj je očitno 
- maturantski izlet                                                                        res, da slabe stvari pozabimo
- moja družina, ki mi kljub temu
 da me spravlja ob živce, stoji ob strani
- čaroben božič
- vsi večeri s prijatelji
-vikend s puncami

Za novo leto nimam posebnih želja, samo nekaj ciljev, ki si jih želim izpolniti:
- čim bolje zaključiti četrti letnik 
- čim bolje opraviti maturo
- se dobro odrezati na tekmovanju cosmo mature
- in da pridem na želeni faks, ki sicer ni moja sanjska izbira, je pa smer študija na tem faksu sanjska (pa naj to zaenkrat ostane skrivnost)
Tumblr_mfwgz9ezkb1s070kpo1_400_large
V novem letu pa vam vsem želim: Obilo zdravja, sreče, ljubezni, naj se vam izpolnijo še tiste najbolj skrite želje!!
Moje lansko voščilo (ne morem pomagat, ampak mi je tako všeč, da ga moram dati zraven):
Z letom, ki prihaja ravnaj kot s čokolado:
odvij, odgrizni in uživaj
naj bo sladko in srečno 2013!

In še moje letošnje voščilo:
Nov list v knjigi časa kliče,
naj nanj zapišemo vse želje,
vse, kar bodočnosti se tiče.
in kar prinaša nam veselje.
Še moj zapis blešči se v njej:
"Naj tvoja sreča bo brez mej!"




Naj bo leto 2013 čarobno!!!
C'est la vie. 

nedelja, 30. december 2012

Še malo..

Predzadnji dan leta 2012, ki je mimogrede precej obupen. Že cel dan ne delam drugega, kot da si brišem nos, pijem čaj in ležim na kavču. Ja, lotil se me je prednovoletni prehlad in če kmalu ne bo mimo bom znorela. 
Drugače pa je bil ta teden super! Dve zabavi, sestričnin rojstni dan, obisk prijateljice z morja, šoping ogromnooo hrane (predvsem zmaga čokoladna potica), druženje z družino in super božič, ki sem ga zaključila z ogledom filma Love Actually. Skratka super počitnice, ki pa so tako kot ponavadi minile prehitro. Kljub mojemu načrtu, da bom postorila vse za šolo, se nisem niti dotaknila knjige za maturo. Pa sem res en brezupen primer. Sem pa v petek prebrala knjigo s štiristotimi stranmi, ki me je tako potegnila vase, da je nisem izpustila iz rok dokler nisem prebrala zadnje strani. Ne spomnim se kdaj me je nazadnje knjiga tako pritegnila, da je nisem izpustila iz rok.
528543_385161158241197_643797223_n_large

Naj bo tole predzadnji blog letos, jutri pa še nekaj zadnjih besed, pred začetkom leta 2013. 

C'est la vie.

ponedeljek, 24. december 2012

Christmas eve

 24. december in od božiča nas loči le še en dan. Potica, božične pesmi, okrašena hiša, božična večerja, darila in polnočnica.

Vsem vam želim vesel in blagoslovljen božič, preživet  v krogu najbližjih! :))
Merry Christmas too all of you!





Pojoči venček
Adventni venček


Božični mix


Bordo-rdeč pulover in božična kapa
Dopolnjen seznam božičnih pesmi:
Band Aid: Do they know it's christmas
Brenda Lee: Rockin around the christmas tree
Glee: Extraordinary merry christmas
Cascada: Let it snow

torek, 18. december 2012

It's the most wonderful time of the year.






Novi gležnjarji Pitarello
Gležnjarčki in torba


Comfy sweaters

Pulover Pimki
Pulover made by my grandma 

Prstan Bershka


Zapestnica Bershka




Konec sveta, ali začetek nove ere?

Končno nova objava!
Te dva tedna sta nora! Test iz matematike, test iz angleščine, čaka me še slovenščina.. Potem pa končno božično-novoletne "počitnice". Zakaj počitnice v oklepajih? Ker bodo to bolj kot ne delovne počitnice. Seminarska za psihologijo, Pomladni dan, Catcher in the Rye, učenje matematike.. Ni lepšega. Kje je potem še žuranje do jutranjih ur, praznovanje božiča in predvsem pričakovanje novega leta. Najbrž bom 31.12.2012 ob 23.55, odložila knjigo, da bom lahko vsem voščila novo leto. Če bomo sploh prišli do tja, glede na to da bo v petek konec sveta. Vas je kaj strah? Sama si že delam zaloge hrane, pač tako, da je čim več pojem. ;) Da ja ne bo kaj ostalo v omari, če slučajno vsi umremo.
Pa verjamete, da bo v petek konec sveta? Sama nisem kaj preveč prepričana o tem, predvsem po tem koliko različnih teorij so že pripravili povsod. Sama osebno upam, da se zgodi tale: http://www.slovenskenovice.si/novice/svet/sveta-v-petek-ne-bo-konec-zacela-se-bo-nova-era-sonca


Ne morem pomagat, ampak tale slika me je pošteno nasmejala, ko sem jo videla.

Pa da ne bo tale blogec, samo o koncu sveta in o nečem strašljivem, naj še omenim, da smo dobili novega družinskega člana. Danes ob 14.35 je na svet prijokala moja sedma sestrična. :))
Pa lep dan še naprej!

C'est la vie.

petek, 07. december 2012

Dobrodelna prireditev: Dijak dijaku

Na naši gimnaziji je prireditev dijak dijaku večletna tradicija, ki jo dijaki pripravijo vsako leto v začetku decembra. Letos je potekala, na dan Sv. Miklavža.
Čeprav sem domov prišla šele ob štirih in se mi po dveh urah višjega nivoja iz matematike, ni dalo niti premakniti prsta na nogi in kljub vztrajnemu prepričevanju sestrične naj NE pridem, sem se vseeno odločila, da se prireditve udeležim. Tokrat v vlogi gledalca, kar je zame precejšna redkost.
Tako sem se ob 18.00 uri znašla v prepolni predavalnici naše gimnazije, ki je bila že praznično okrašena. Takoj po prihodu, sem pozdravila svojo nekdanjo učiteljico angleščine, ki je nisem videla že od devetega razreda, nato pa sem prisluhnila eni uri in pol dolgemu programu.

Tema letošnje prireditve so bile pravljice, v kar sta nas že čisto na začetku uvedla voditelja s predelano pesmijo Pravljica o mavričnih ljudeh. Sledile so pravljice našega otroštva, Sneguljčica in sedem palčkov, Pepelka, Rdeča kapica, Kraljična na zrnu graha in Trnjulčica. Dijaki, ki se učijo latinščino so nam predstavili Plavtova Dvojčka, prvi nastop pa so imeli tudi Improligovci, ki so predelali vsem znano Sneguljčico, ki pa je imela precej več kot sedem palčkov. Srečali smo se tudi s prevzetnim miškom, ki ga je na koncu kaznovala tigrica in ga pojedla.
Na koncu je sledil še gimnazijski reprski duo, ki je zarepal, še par vrstic o dobrodelnosti in pomoči potrebnim.

Preživela sem super večer v družbi dijakov in na koncu odšla domov dobre volje in vesela, da pripadam taki masivni množici ljudi, ki se je potrudila in naredila Miklavžev dan še lepši.

ponedeljek, 03. december 2012

Wish list

Tumblr_me7rvinjbb1r6qsvfo1_500_large
White shirt
Y_large
Ankle boots 
Winter dress
34181_1505068393530_1438869715_31336506_6267249_n_large
Transparent umbrella
Tumblr_m60n5mghqx1ruvn8to1_500_large
Asos braclet
Original_large
Big comfy knitted sweater

sobota, 01. december 2012

1. december

Prvi dan decembra:

Svetovni dan proti aidsu

Lučke!

Nova Grazia, in darilo knjiga.

Kokosovo-kakavovi muffini
Nov šal, ki sem ga našla v babičini omari

petek, 30. november 2012

Hello December!

Zadnji dan novembra, ki je bil mimogrede fenomenalen. Zadnje plesne vaje za maturantski ples, ogled zadnjega dela sage Somrak, ravnokar pa sem ugotovila, da je na sporedu božični film. December se še ni uradno začel, ampak meni se nasmeh nariše že ob božični pesmi ali preprosto okrašeni trgovini.
Vsak dan bolj se počutim kot majhen otrok, ki se neizmerno veseli božiča.
66080_564180596931332_1468473792_n_large

In ja, jutri je prvi dan najbolj prazničnega meseca v letu. December. Zadnji mesec v letu, ki je prežet z božičnimi pesmimi, pisanimi lučkami, vročo čokolado in poljubi pod belo omelo. Mogoče celo nas zadnji božič, glede na namigovanja o koncu sveta. ;))
Tumblr_lcq8e2ffrg1qf94dko1_500_large_large
Zato sem si za osebni izziv zadala, da bom letošnji december preživela kar se da veselo, poskušala narisati nasmeh tudi ljudem, katerih življenje je težko in osamljeno, si ogledala čim več božičnih filmov in risank ter se predvsem potrudila, da bo to eden boljših decembrov.
Sedaj pa se bom s toplim kakavom v rokah usedla pred televizijo in otovorila začetek decembra s prvim božičnim filmom.

p.s.: še dopolnjen seznam mojih božičnih pesmi:
- Christmas in the sand- Colbie  Caillat
- Something in the air
- Somwhere in my memory

ponedeljek, 19. november 2012

Keep calm and wait for christmas!

Še mal, še mal... Če smo natančni, še točno pet tednov. In nato... Božič! Zame najlepši praznik v letu.
December se sploh še ni začel, sama pa se že povsem predajam prazničnemu vzdušju. Poslušam božične pesmi (seznam najboljših vas čaka na koncu bloga) in se skratka počutim kot majhen otrok, ko vidim božične reklame ali ko zagledam okrašene trgovine.
Ko se enkrat konča poletje, komaj čaka na božično-novoletne praznike. Ne samo, da imamo takrat najdaljše počitnice med šolskim letom, enostavno navdušena, sem nad lučkami in tistim posebnim božičnim vzdušjem. Prav tako obožujem tudi božične filme, ki se jih ne branim niti v drugih letnih časih in pa seveda risanke, saj sem po srcu še vedno otrok.
Se mi pa zdi, da za večino ljudi božič ni več to, kar bi moral biti. Vse preveč gledamo na darila in na obdarovanje, premalo pa se zavedamo pravega pomena božiča, ki ga predstavljajo družina in prijatelji. Za to se lahko zahvalimo kapitalizmu.
Letos se zato potrudimo, da bomo našli pravi pomen božiča.

Tumblr_mdqvn6a0c41rsuszco1_400_large

Seznam mojih najljubših božičnih pesmi:
Train: Shake up Christmas
Mariah Carey: All I Want For Christmas
John Lennon: Happy Xmas (War is Over)
Wham!: Last Christmas


Tumblr_mdqw71kte01r67i34o1_500_large

torek, 13. november 2012

Tone Pavček: Še enkrat glagoli

Ker smo jih danes brali pri slovenščini.
Ker je pesem pustila nek vtis na meni.
Ker so primerni, za počastitev Toneta Pavčka.


Stati
pokončno, možato,
pa naj že bije v obraz
luč
ali blato.

Molčati 
svoj molk 
v sebi globoko
in se ne dati voditi
spremljevalki
bolečini za roko.

Jokati
samo navznoter
solze pritajene,
samo ko trta, ki joče
za novo rast,
preden odžene.

Dajati 
iz sebe in svojih sanj,
sredico sredic,
kakor se daje igralec,
ki klovnovskih lic
zares na odru umre
igraje.

Znati 
nastaviti čelo
mirno in zbrano,
ko pride čas,
ko mora biti pospravljeno
in poravnano.
In tedaj, čisto na koncu,
spati.

Spati
in sanjati, kako je velika
muževna steblika,
ki zapiska ljudem
na pomlad,
o Jurjevem.

sreda, 31. oktober 2012

Halloween


Halloween ali po slovensko noč čarovnic. Praznik, ki je predvsem znan v Ameriki, vendar se vedno bolj uveljavlja tudi pri nas, kot malo bolj strašljiva različica pusta in maškar. Ponavadi se ljubitelji halloweena preoblečejo v duhove, čarovnice ali zombije, večina pa tega praznika sploh ne praznuje oz. mu ne pripisuje prevelikega pomena. 




ponedeljek, 22. oktober 2012

Slepe stene: Ljubezen v virtualni dobi

Petek. Po osmih urah pouka in eni uri in pol plesanja četvorke (which I totally love it), se z R odpraviva v Jesharno (kjer sem itak preživela četrt počitnic). Bi jedla, ne bi jedla, bi jedla.. In na koncu se odločim da ja. Naročim si kruhke s sirom (ki so mimogrede awesome), ki si jih razdelim s P.
Po druženju, smejanju in opravljanju (busted!) sem se odpravila domov, saj sem imela v načrtu, večer preživeti v kinu.
S P sva se zmenili, da se dobiva deset do osmih pred kinom, seveda pa A ne bi bil A, če se ne bi takoj prilepil zraven. ;) Pa sem kljub temu, da sem vedela, da mu film ne bo všeč privolila.




Dva človeka. Moški in ženska, ki živita en nasproti drugega in le redko zapustita svoje stanovanje. Ona je mlada arhitektka, ki trenutno dela kot dekoraterka izložb, on spletni oblikovalec. Film prikazuje njun vsakdan, poln banalnih in nepomembnih stvari, primanjkuje pa jima stika z realnim svetom. Lahko bi rekli, da gre za problem sodobnega človeka, ki večino svojega časa preživi zaprt za štirimi stenami in svoj čas preživlja v virtualnem svetu. Med filmom opazimo, da sta si osebi izredno podobni in kaj hitro ugotovimo, da bosta na koncu skupaj. In sta. Brez vprašanj, brez drame, samo sta.

Meni je bil film super, čeprav običajno ne gledam te vrste filmov, edina moteča stvar je bila prevelika predvidljivost konca. Tako sem preživela zanimiv začetek konca tedna, A pa se je odločil, da gre naslednjič z mano v kino samo pod pogojem, da on izbere film.

nedelja, 21. oktober 2012

To love and be loved.

http://www.youtube.com/watch?v=H7rhMqTQ4WI&feature=relmfu- C'est la vie. :)
Nova torbica in revija Grazia

Prstan z maturantskega izleta (Sarajevo)

Jesensko obarvani nohti



Blokec s citati


Vintage verižica

sreda, 03. oktober 2012

Prijatelja- Intouchables

Ker smo srednješolci in gimnazijci, 24. decembra doma, moramo ta dan nekako nadomestiti. Večina srednjih šol je ta dan nadomestila v soboto, seveda pa je bila naša šola ponovno izjema. V načrtu je bil športni dan, saj pouka zaradi prenove šole ne bi morali izpeljati. Pa na koncu tudi športnega dneva nismo imeli, saj nam je vreme pokvarilo načrte. Tako smo današnje popoldne preživeli v kinu in si ogledali francoski film Prijatelja. 
Zgodba o dveh popolnoma različnih ljudeh. Na eni strani revni prestopnik Driss, ki je zadnje pol leta preživel v zaporu, na drugi strani pa Phillipe, bogati tetraplegik, ki je najprej doživel nesrečo z jadralnim padalom, kasneje pa mu je še umrla žena. 
Prijatelja (Intouchables) 1
Tetraplegik in prestopnik. Na pogled dva popolnoma različna človeka, ki  postaneta najboljša prijatelja. Ko se mladi prestopnik Driss, prijavi na službo za negovalca, le zato, da bi dobil nadomestilo, bogati tetraplegik Phillipe takoj uvidi, da bo on prava oseba za to službo. Driss nad ponudbo, sprva ni navdušen, vendar se njuno znanstvo, kmalu razvije v pravo trdno prijateljstvo.
Phillipe pri Drissu ceni predvsem njegovo pragmatičnost in to, da ga jemlje kot sebi enako osebo in ne ravna z njim, kot z bolnim človekom. Film je zabaven, noro smešen in zelo poučen. Nauči nas, da osebe, ki nam po izgledu mogoče niso enake, ne smemo obravnavati, kot bolne, ampak jih moramo sprejeti, kot sebi enake.

Kje najdeš tetraplegika? Tam, kjer si ga pustil.
Priporočam ogled tega filma, saj te lahko nauči marsikaj novega o ljudeh in njihovih odnosih. 

C'est la vie.

torek, 02. oktober 2012

...

Začetek oktobra. Prvi testi in prve ocene(boljše da jih ne bi bilo). Mimo je komaj en mesec šole, sama pa se že predajam melanholičnemu vzdušju, ki ga prinaša prihajajoča zima. Zakaj poletje vedno mine tako hitro? Zakaj ne more preprosto trajati celo leto?

Na splošno nimam nič proti jeseni, kot taki, moti me predvsem to, da za njo prihaja zima. Mrzla, siva, turobna zima. Edina stvar, ki se je veselim so novoletni prazniki. Pa ne daril, ampak božičnega vzdušja. Okrašenega mesta, lučk, neke čarobnosti, ki jo čutim v zraku in vere mlajših otrok v dobre može. Vsakič se spomnim, kako sem kot majhna punčka verjela, da Miklavž in Božiček res obstajata ( pa saj smo vsi).
Kako je bilo vse bolj preprosto ...
264656915571707077_cp4hkgcb_c_large

Saj vem, da mi zaenkrat še ni nič hudega, da tisto najhujše, šele pride in da bi morala sedaj uživati zadnja najstniška leta.
Ampak poleg pouka imam zraven še druge dejavnosti, pa seveda plesne vaje za maturantski ples, priprave na maturo in seveda še tri tisoč drugih stvari, ki jih moram postoriti. Vsi nas morijo in nam težijo s prihajajočo maturo, sama pa ne morem verjeti, da bo čez osem mesecev (in maturi!), konec srednješolskih let. Potem pa sledijo najdaljše počitnice v našem življenju... Jupi! Ampak kaj ko moram do takrat, preživeti, še dolgoooo zimo in maturo! ;)
In kot pravi moja mami: Slab začetek, dober konec!
Leto 2013. Številka 13 naj bi bila nesrečna številka. Ampak moj občutek (ki ponavadi ne laže) mi pravi, da bo leto čarobno, kot se za zadnji letnik seveda spodobi.
Naj bo 13 srečna številka! Bomo zmogli? Bomo ja!! :))
Il_570xn.374228799_7kn7_large

Za konec pa še ena pesmica: http://www.youtube.com/watch?v=wZf2tibPOV8&feature=related (spreglej film, pomembna je vsebina pesmi). ;))

sreda, 19. september 2012

Festival Stična mladih



Vsako leto, se tretjo soboto v septembru v Stični odvija festival Stična mladih, na katerem se ponavadi zbere od 5000 do 8000 mladih, z vseh koncev Slovenije.
Na začetku poteka program za dijake in študente, nato pa se mladi porazgubijo po delavnicah. Po delavnicah sledi kosilo, nato pa se vsi skupaj zberemo pri sv. maši, ki se kar precej razlikuje od tipične nedeljske maše. Preden zapustimo Stično, pa nas čaka še žur s Stična bendom.
Letos smo se zbrali ob 8. 15 in se polni pričakovanj odpeljali v Stično. Že takoj ob prihodu smo prejeli zapestnice, z letošnjim geslom, ki se glasi: Veselite se v Gospodu, zmer. Na osrednjem prireditvenem prostoru, smo lahko poslušali povzetek izpovedi nekdanjega londonskega gangsterja Johna Pridmora, nato pa so se začele delavnice. Kot vsako leto, se tudi letos nisem udeležila nobene, saj se z R rajši sprehajava in razgledujeva po Stični ter si seveda ogledava tudi kakšno igro nogometa.
Po času za kosilo je sledila sv. maša. Med samo mašo je veliko petja, igranja vlog, v celoti se maša povsem razlikuje od tipične nedeljske maše. Vsi tisti, ki ste že kdaj bili v Stični, veste, kako nor in super občutek je biti del množice, ki moli in prepeva. Maši seveda sledi še zabava s Stična bendom.
Ko si tako le en delček ogromne množice, s katero prepevaš in vpiješ, dojameš kaj je pomembno v življenju. Ko veš da si na tem svetu z razlogom in močjo, da lahko nekaj spremeniš. Vsako leto Stična v meni pusti prav poseben pečat, ki me spremlja čez celo leto in povzroči, da se skozi celo leto že veselim naslednje.

ponedeljek, 17. september 2012

Vihar, vihar


Srečko Kosovel: Vihar, vihar

Vihar, vihar mi gre cez pot
in v plašc se moj upira,
zlomiti hoce moj upor,
ne upor, božjast nemira.

Kadar razpne popotni plašc,
kot ptic, rojèn v svobodo,
se zdim in s silo dvojnih kril
borim se s to usodo.

Tako grem jaz, tako gre vsak,
kdor cuti cilj v daljavi, 
ce sila ustavi mu korak, 
on se ji zoperstavi.


sreda, 05. september 2012

Srce balkansko in morje jadransko

Maturanc je ZAKON!
V soboto 25. avgusta ob dveh ponoči, smo se dva razreda odpravili na maturantski izlet. Na Balkan! Ja, malo čudno se sliši, glede na to, da je večina četrtošolcev šla "žurat" na Krf z Mondialom. Naša šola nekako ni navdušena nad neorganiziranimi izleti, zato smo si iz ponudbe šole izbrali Balkan in tja potovali kot prva generacija po letu 1989.
Po deseturni vožnji smo prispeli v Sarajevo. Povojno mesto, ki si od vojne še ni popolnoma opomoglo, nas je kar hitro očaralo z nizkimi cenami in seveda hrano ( čevapčiči so TOP!). Po ogledu Begove džamije, katoliške cerkve, sprehodu po Baščaršiji in ogledu tunela, po katerem so med vojno prenašali hrano, smo zvečer preverili utrip mesta. Prvi večer smo tako imeli spoznavni večer, naslednji dan pa Packa party, kjer smo si porisali majice po dolgem in počez. Na koncu smo se kar težko poslovili od Sarajeva, vendar nas je čakal Mostar, kjer smo si ogledali skok s slavnega mostu in turško hišo. Hitro smo si privoščili še zadnje bosanske jedi, nato pa smo se odpravili na Hrvaško, natančneje v Ploče, kjer smo bili nastanjeni naslednje štiri noči. Po prihodu smo si nekateri privoščili hiter skok v morje, zvečer pa nas je čakal frizurn party, kjer smo izražali svojo ustvarjalnost.
Po prekratki noči, smo se naslednje jutro odpravili v Dubrovnik, kasneje pa smo se vrgli še v kristalno čisto vodo, nato pa smo se hitro odpravili nazaj v hotel, kjer so se že začele priprave na izbiranje miss kosmatih nog. Fantje so v vlogi punc zgledali odlično, so pa tudi hitro ugotovili, da je biti ženska težko.
Drugi dan na Hrvaškem smo se takoj zjutraj odšli kopat, kasneje pa smo se z ladjico odpeljali do otoka Korčule. Po obhodu tega prečudovitega otočka, smo se odpeljali nazaj v Ploče, oz. na Havaje, saj je bila tema večera hawaiian party. Večer je bil poln rožic v laseh in okoli vratu, plavutk in kopalk.
Zadnji dan pa smo se odpravili na peščeno obalo izliva reke Neretve, kjer smo priredili pravo Palmino olimpijado (Palmijado) in iz mivke zgradili največjo Palmo v zadnjih petih letih. Na koncu od mivke nismo bli nččč!! ;))
Zadnji večer je bil v znamenju oranžne barve, saj so nam podelili še diplome za vse dosežke preteklega tedna.
Sledil je dan odhoda. Hitro kolikor smo lahko, smo vstali (po skoraj neprespani noči je bilo to izredno težko!), spakirali stvari in preverili, če slučajno nismo česa pozabili. Na poti proti domu smo naredili še hiter postanek v mestecu Trogir.
Enotnega mnenja, da je bila to ena najboljših izkušenj, ki smo jih doživeli, smo proti večeru prispeli v deževno Slovenijo.

Seveda pa brez maturantske himne ne gre!
http://www.youtube.com/watch?v=HdqUIVN7a4s


C'est la vie.

sreda, 22. avgust 2012

Ankaran: Skoraj moj drugi dom

19. 8. 1994 - starost sedem tednov: Na ta dan, sta me starša prvič peljala na morje. Majhno, nebogljeno štručko, staro komaj sedem tednov. Peljala sta me v Ankaran, kjer ima moja družina že od leta 1992, postavljeno prikolico. Tako se je začelo moje počitnikovanje na slovenski obali. V tistih nekaj dneh, ki smo jih preživeli v kampu, sem postala glavna atrakcija. Z očijem sva prodajala pečen krompirček skozi okno prikolice, namakala sem nogice v velikem olimpijskem bazenu, kopali pa so me kar v "lavorju". Med našim dopustom, smo v bolnišnici v Valdoltri obiskali tudi mojo babico, ki je tam okrevala po prestali operaciji.

19. 8. 2012- starost osemnajst let in sedem tednov: po osemnajstih letih še vedno v Ankaranu. Letos nekoliko manj časa kot običajno. Začetek tedna sem preživela tam, kasneje pa tri dni v Strunjanu, vendar sem se na sončno nedeljo, točno osemnajst let po mojem prvem obisku, vrnila nazaj. V osemnajstih letih, se ni zgodilo, da ne bi vsaj par dni preživela na tem kotičku slovenske obale. Kamp in okolico, sem prehodila neštetokrat, vendar imam občutek, da bi se še vedno našel kak neodkrit kotiček.
Vsako leto, sem tam preživela polovico svojih počitnic, v mlajših letih tudi več in imam občutek, da je ravno to vplivalo, na mojo željo o tem, da se nekoč preselim na slovensko obalo.
Sam kamp, se v tem času ni kaj preveč spremenil. V osemnajstih letih sem si našla prijatelje, s katerimi smo povsem izgubili stike in tudi take, s katerimi se družimo še danes. V vseh teh letih, sem se večkrat zaljubila ( ponavadi v fanta iz sosednje prikolice), padla s tobogana, ko sem bila stara štiri leta, padla z rolerji ( od takrat rolerji niso moji najboljši prijatelji), predvsem pa sem dodobra spoznala slovensko obalo, saj smo med našim dopustom s starši večkrat obiskali Piran, Portorož, Izolo in seveda nakupovalne centre v Kopru.
Marsikomu bi se zdelo, to, da vsako leto preživljam počitnice na istem delčku Slovenije dolgočasno in v teh letih bi se strinjala z njim. Vendar pa kljub temu, da nisem videla tako veliko Dalmacije, ampak toliko več Slovenije, zame ne predstavlja problema, ampak prednost, saj poznam večino naše obale, ki je kljub temu, da jo imamo zelo malo, zame preprosto čudovita. Najbrž  ;)) Že sam občutek, ko prečkaš Črni kal in kasneje, ko se pripelješ v kamp, je kot da bi se pripeljal domov.
Dalmacijo pa bom navsezadnje spoznavala na maturantskem izletu naslednji teden.

C'est la vie.

ponedeljek, 13. avgust 2012

Vsega po malem.

Letošnje počitnice so potekale povsem drugače, kot prejšnja leta. Ponavadi sem več tednov preživela na morju, kjer nisem počela nič drugega, kot poležavala, brala, se kopala in seveda jedla. Letos pa se je moj že ustaljeni sistem, nemalo spremenil. Kot prvo sem se letos prvič odpravila sama na morje,v nedeljo pa smo se K, J in seveda moja malenkost odpravile na Sladko goro. Majhna vasica (ali bolje rečeno več zaselkov) nekje na Štajerskem, bogu za hrbtom, vendar odličen kraj za odklop in delanje pi*darij, ki smo jih v naslednjih dneh naredile kar precej. Hvala bogu, smo bile same punce in smo lahko po mili volji nakladale, razpredale in se hihitale, ne da bi koga motile. Bilo je zanimivo, hihitavo, brez moralnih zadržkov, predvsem pa zabavno. Kljub pomanjkanju spanja, priporočam! ;))

156544_353205401402238_552995859_n_large

Seveda pa moja klapa ne bi bili to kar so, če ne bi od mene zahtevali, da sem takoj v sredo, eno uro po prihodu domov že sedela z njimi pod Homanovo lipo. Ko sem jim do konca povedala, kaj vse smo ušpičile, so se moje oči počasi začele zapirati, vendar sem kljub temu ostala budna še dolgo v noč.

V naslednjem tednu me čaka še en teden morja, najprej z mojo družino, kasneje pa s P in M, čez dva pa maturantski izlet ( priprave na ta nori teden so se začele že na Sladki gori). Kljub temu, da se avgust približuje koncu ( s tem pa tudi počitnice), me čaka še nekaj zanimivih stvari, ki upam da bodo prav tako navdihujoče, kot vse do sedaj. ;))